Kdo je bila Adelma von Vay?

Morda Adelmo von Vay najlažje predstavimo tako, da citiramo besedilo iz enega od člankov, ki jo omenja [Banner of Light, August 7, 1880]:

“Verjetno na zemlji ne boste našli štirih moških, ki bi imeli večji moralni vpliv na mišljenja ljudi kot ga imajo štiri avtorice, orateurs fémininés, ki so postale slavne zaradi svoje elokventnosti in zaradi svoje vneme in energije, s katero potiskajo človeštvo na pot napredka in moralnega prebujenja. Glejte te duhovne kraljice, reines de l’esprit, te junakinje miru, apostolke dobrodelnosti: Emma Hardinge Britten, Cora L.V. Richmond, Adelina Von Vay, Helen Blavatsky – štiri evangelistke nove dobe, svečenice luči duhovne prenove, prerokinje po božji milosti, katerim je usojeno znova prižgati sveti ogenj, ki je že predolgo zatrt v resničnem templju človeštva, človeškem srcu.”

S čem si je Adelma prislužila mesto med štirimi najbolj prominentnimi predstavnicami spiritualističnega gibanja?

V prvi vrsti je to gotovo zaradi tega, ker je napisala skoraj 20 knjig, med katerimi so vsaj tri [Geist, Kraft, Stoff – Studien über die Geisterwelt – Visionen in Wasserglase] med bolj citiranimi v spiritualistični literaturi, ob tem, da je knjiga Duh, sila, snov edinstven primer “numerološke nad-strukture, ki ima zelo malo predhodnikov in zelo malo posnemovalcev” [Mark Demarest, An interesting biblio-historical problems surrounding Adelma von Vay’s Spirit, Power and Matter]. Gotovo pa je to tudi zaradi velikega števila člankov v najbolj odmevnih spiritualističnih revijah, pa čeprav jih je le redko objavljala sama – večinoma so bili namreč ti članki zapisi njenih spiritualističnih prijateljic/ev na podlagi pisem, ki jim jih je pošiljala.

Vsekakor je to tudi zaradi tega, ker so ji vsi raziskovalci zgodovine spiritističnega gibanja pripisovali vlogo začetnice spiritističnega gibanja v kontinentalni Evropi, ker je bila praktično edina, ki je pisala izvorno spiritistično literaturo v nemškem jeziku, in tudi zaradi splošnega prepričanja, da je bilo budimpeštansko društvo najbolje organizirano spiritistično društvo v tedanjem času.

Za njeno priljubljenost pa so obstajali tudi bolj trivialni razlogi, saj je bila zelo lepa in uglajena aristokratka, ali z besedami poročevalca: “Bila je izjemno privlačna in sposobna oseba. Njena hiša je bila zatočišče najvišjih krogov in svoje gostoljubje je razdajala z odprtimi rokami. Njena dobrodelnost se je odražala v članstvu v človekoljubnih institucijah mesta in v tešenju individualnih trpljenj revnih. Na kratko, njeno ime je bilo na vsakem jeziku in blagoslovi so sledili njenim korakom.” [Spiritual Magazine, April 1869, str. 167]

Čeprav ni znano, da bi si pridobila kakšno formalno izobrazbo, pa je bila v svojih najstniških letih v Prusiji verjetno deležna določenega šolanja, saj je pridobila poznavanje latinskega in grškega jezika, ob tem, da je že kot desetletni otrok govorila angleško in francosko ter obvladala tudi druge spretnosti in razvijala globok moralni čut pod vodstvom izredno spodbujajoče češke guvernante. Z leti pa si je nato pridobila še poznavanje italijanskega, madžarskega in deloma tudi slovenskega jezika.

To poznavanje jezikov ji je omogočalo, da je gojila bogato korespondenco s svojimi aristokratskimi in spiritističnimi prijatelji, saj je na mesec prejela tudi do sto pisem, na katera se je seveda tudi odzivala, kar je tudi gotovo utrjevalo njeno prepoznavnost.

Ne nazadnje pa je Adelma v spiritističnih krogih, pa tudi med splošnim prebivalstvom, slovela tudi kot izjemna jasnovidka in zdravilka ter človekoljubka, ki je svojo spiritistično filozofijo praktično udejanjala v svojem vsakodnevnem življenju in ne o njej zgolj govorila. Poleg tega pa je, ne glede na to, da je spoštovala tedanjo avstro-ogrsko tradicijo, da ženska ne govori v javnosti, vseeno povzdignila svoj glas, ko je bilo potrebno zagovarjati pravico posameznikov, da svobodno izražajo svoje poglede v zvezi z različnimi vprašanji in pogledi v povezavi s spiritističnim gibanjem, zaradi česar si je pridobila sloves “visoko inteligentne liberalne humanitarke”.

Na koncu lahko tako ugotovimo, da gre v primeru Adelme von Vay, tako kot v primeru do nedavno zamolčane Alme Maksimiljane Karlin, za še eno izjemno žensko skorajda neprimerljivega svetovnega slovesa, ki je živela na naših tleh. Zato raziskovanje njenega življenja in dela gotovo predstavlja pomemben prispevek k izpopolnjevanju slike o naši zgodovini in našem duhovnemu izročilu. Seveda pa je raziskovanje lahko večplastno – lahko morje zgolj opazujemo s kopnega in ga poskušamo opisati, lahko zabredemo vanj in si pridobimo nekoliko bolj poglobljeno poznavanje, lahko pa se vanj potopimo in si pridobimo neposredno izkušnjo – in zgolj to slednje nam lahko, po mojem prepričanju, prinese spoznanja o Adelminem sporočilu, ki ima globoko vrednost tudi v današnjem času. Tu imam v mislih predvsem tradicijo krščanske teozofije kot “osvetlitve časa z večnostjo”, oziroma transcendenco kot “vertikalni prelom v horizontalnem času” [Arthur Versluis, Theosophia – Hidden Dimensions of Christianity, str. 11].

Stran Adelme von Vay je dinamična in se bo postopoma dopolnjevala z novimi vsebinami. Doslej objavljeno gradivo si oglejte na spodnjih povezavah in pa na stranema posvečenima njenim KNJIGAM – ADELMA VON VAY in VIDEO – ADELMA VON VAY prispevkom.