Beseda teozofija je bila uporabljena v različnih tradicijah in kontekstih. Izraz izhaja iz grške besede theosophia, ki je sestavljena iz dveh besed: theos (“bog”, “bogovi” ali “božanski”) in sophia (“modrost”). Zato lahko besedo theosophia prevedemo kot “modrost Boga (ali bogov)”, “modrost o božanskih stvareh” ali “božanska modrost”. Izvor tega božanskega znanja pa naj bi bil Bog, božansko bitje ali pa stanje notranjega razsvetljenja, doseženo preko čiščenja in duhovnega prizadevanja. V svojem globljem pomenu pojem theosophia pomeni, da v človeških bitjih obstaja sposobnost, ki je višja od razuma – nek “notranji princip” ali duhovna intuicija, s katero lahko dosežemo Božansko Modrost.

Najbolj izrazito so besedo teozofija uporabile novo-platonske, krščanske in sodobne teozofske tradicije, najdemo pa jo tudi v povezavi s hermetično teozofijo, judovsko teozofijo (kabalo), muslimansko teozofijo (sufi), perzijsko teozofijo, itd.

Izvor izraza theosophia je neznan, vendar pa ga prvič pisno najdemo pri novo-platoniku tretje generacije Porfiriju (234–305). Po Porfiriju je božanska modrost stanje razsvetljenja, ki ga lahko dosežemo s samo-naporom. Theosophos skuša “dvigniti samega sebe v stik z božanskim.” Pri Jambliku (250-325) je mistični pomen izraza pridobil bolj okulten ali magični pomen. Predlagal je, da je theosophio mogoče doseči s teurgijo, nizom religioznih obredov in magičnih delovanj, namenjenih dvigu zavesti. Proklus (412–485) pa je uporabil izraz na spet drug način, za poimenovanje določenih duhovnih naukov in se pri tem sklicuje na lokalno “helensko teozofijo”, vendar pa tudi na tujo ali barbarsko (to je, ne-grško) teozofijo, pri čemer ima v mislih kaldejske nauke.

Več o pomenu besede teozofija v KORENINE SODOBNE TEOZOFIJE.

Več o teozofiji pa boste našli na prenovljeni spletni strani TEOZOFIJA V SLOVENIJI in na spodnjih povezavah.

Posebej o teozofiji, teozofih in Teozofskem društvu pa v e-knjigah TEOZOFIJA, TEOZOFI, TEOZOFSKO DRUŠTVO.