Avgusta leta 1926 je bil v budipeštanski reviji Pesti Hirlap objavljen članek, ki ga je napisala baronica Vay, rojena grofica Sarolta Mikes, vdova po Ödönovemu nečaku Arnoldu Vayu, sinu Ödönovega brata Henrika. Baronica Sarolta Mikes je bila zaljubljena v Jadransko obalo, tako da sta se z Arnoldom celo poročila na Reki, kasneje pa je pogostokrat uživala gostoljubje Vajevih v njuni vili na Lošinju, še posebej po letu 1908, ko ji je umrl mož in je ostala sama s hčerko Gildo. Pogosto pa je bila gostja tudi v Baronvaju v Konjicah.
Baronica Sarolta je zadnjič obiskala Adelmo tik pred njeno smrtjo. Zapisala je, da se je zanimanje za nadnaravne in mistične stvari, za telepatijo in magnetizem, po vojni samo še povečalo. Povečalo pa se je tudi zanimanje njenih znancev za delovanje Adelme von Vay. Ko ji je to omenila, ji je slednja odgovorila, da je prestara, da bi se odzvala na povečano zanimanje, saj želi svoje zadnje dni preživeti v osami in se pripraviti na smrt, ki jo z veseljem pričakuje, ker bo znova videla svoje ljubljene. Krsto, da je že nabavila in shranila. In čeprav je Adelma menila, da je bilo tedaj njeno življenje samotno, pa obiskovalka ni imela takšnega vtisa, saj je bil dvorec vedno poln obiskovalcev.
Adelmina delovna soba je bila polna spominkov, pisnih zahval, ki so pričale o njenih številnih dobrih delih, in fotografij slavnih medijev s celega sveta. Med temi je bila tudi slika mladega vojaka, ki je v vojni izgubil obe očesi, ob okrevanju pa mu je medicinska sestra v bolnišnici brala odlomke iz Adelminih knjig. Poslal ji je svojo sliko in k njej pripisal: »Draga grofica! Prosim, sprejmite mojo globoko hvaležnost. V ognju vojne sem izgubil vid, a se nad tem ne pritožujem več, saj se mi je s spoznavanjem vaših knjig razkrila notranja svetloba, tako da sedaj nisem več nesrečen,« Adelma pa mu je odgovorila: »Ne kliči me grofica, ampak preprosto mama Adelina.«
Adelma je povedala, da je v stalni komunikaciji z duhovoma svoje pokojne mame in moža. Da se nenehno posvetuje z njima. In ko jo je baronica vprašala, kako naj odgovori na vprašanja številnih, ki so se zanimali za duhovne stvari, ji je Adelma odgovorila, naj berejo njene knjige, saj je v njih zapisano vse, kar ve.
Baronica je še zapisala, da je bila glavna Adelmina poteza globoka religioznost, da je večino dneva preživela v molitvah, celotno življenje pa neizčrpni ljubezni do sočloveka. Imela je priložnost opazovati, kako ji je nek nesrečnik pripovedoval o svojem trpljenju, pri čemer se je razkrivala njena prava narava. Kajti njen obraz se je zvijal od bolečine in izražal resnično trpljenje, ki se ni poleglo, dokler ni potešila bolečine trpečega.
Baronica je tako sklenila svoj članek: »Kako naj najbolje opišem Adelmo von Vay? Bila je utelešenje ljubezni do svojega bližnjega.«
Anton Rozman