Po zaslugi g. Uweja Schusterja so sedaj na spletni strani, posvečeni knjigam Adelme von Vay, tudi trije letniki revije društva Duhovnih raziskovalcev iz Budimpešte, pri ustanovitvi katerega sta dejavno sodelovala tudi Adelma in Ödön von Vay.

O ustanovitvi društva Duhovnih raziskovalcev v Budimpešti smo kar precej povedali že v prvem delu monografije o Adelmi von Vay. Vendar pa bo za tiste, ki jih bolj podrobno zanima, kako so potekale stvari na samem ustanovnem zboru društva, gotovo vznemirljivo, da je to dogajanje natančno popisano prav v prvem zvezku revije Reflexionen aus der Geisterwelt.

Želim vam prijetno branje!

Anton Rozman

Že davnega leta 2012 je v času dvodnevnega mednarodnega simpozija, posvečenega življenju in delu Adelme von Vay, ki se je odvijal v prostorih Narodne univerzitetne knjižnice v Ljubljani in v Kartuziji Žiče pri Slovenskih Konjicah, je gospod Don Ciglenečki, so-avtor prevoda Adelmine osrednje knjige Duh, sila, snov, prevedel tudi Adelmino zbirko povesti z naslovom Povesti o sončnih žarkih. Prevod je dolga leta miroval in čakal, da bi se kdaj morda le znašel v knjižni obliki, vendar ni imel te sreče. Sedaj pa je avtor prevoda soglašal, da prevod objavim v elektronski obliki kot prosto dostopno e-knjigo.

Gotovo bo e-knjiga razveselila mnoge ljubitelje izročila Adelme von Vay.

Anton Rozman

Včeraj, 17. junija 2025, se je s pričetkom ob 19:00 uri odvila v izjemni organizaciji sodelavk Knjižnice Slovenske Konjice, gospe Ane Miličevič in gospe Karmen Pušnik predstavitev drugega dela monografije o Adelmi von Vay.

Potekala je v prisotnosti številnih obiskovalcev, med njimi tudi bivšega župana Slovenskih Konjic, gospoda Mirana Gorinška, ki je zaslužen, da smo že leta 2012 raziskovalci dobili priložnost razpravljati o življenju in delu Adelme von Vay in da je bila izdana prva Adelmina monografija, in sedanjega župana gospoda Darka Ratajca, s sodelavkama, gospo Natašo Pučnik in gospo Mojco Repnik, ki sedaj podpirajo in omogočajo, da se aktivnosti z obujanjem Adelmine zapuščine nadaljujejo v vsej svoji uspešnosti.

Začela se je z nepogrešljivim nastopom gospe Andreje Obrul, katere izvedba zahtevne Adelmine skladbe »Geisterleid« v prostorih Doma kulture zveni še posebej odlično, ko tudi najbolj nizki toni odmevajo izjemno zvonko, visoki pa gromko razpirajo ozračje.

Nadaljevala se je s predstavitvijo same monografije pod veščo taktirko moderatorke gospe Tonje Jelen, ki je odprla povsem nove razsežnosti obravnave Adelme von Vay kot ženske, pripadnice svetovno razširjenega reformatorskega in demokratičnega spirit(ual)ističnega gibanja, ki je med drugim posebno pozornost posvetilo tudi uveljavljanju pravic žensk in jim odpiralo javni prostor. Spregovorili smo o tem, kako je Adelmo sprejemalo domače in kako mednarodno okolje, zakaj je izoblikovala tako edinstven, čist pristop do duhovnosti, kako se je preizkušala v dejansko vseh literarnih žanrih, od aforizmov do kompleksnih knjig, kot je celo v svetovnem merilu edinstveno delo Duh, sila, snov. Nekoliko smo se pa dotaknili tudi globin njenega duhovnega izkušanja in zdravljenja. Iztekla pa se je morda s spoznanjem, da se vsi skupaj še ne zavedamo popolnoma, kako vsestransko izjemen človek je bila Adelma von Vay in kako aktualno je njeno sporočilo tudi za današnji čas.

Prireditev je kot običajno obogatila tudi prisotnost gospoda Sama Vadnava, ki je kot lastnik založbe Buča poskrbel, da so obiskovalci lahko kupili oba dela monografije po bolj dostopni ceni.

TOPLA ZAHVALA VSEM, KI STE PRISPEVALI K USPEŠNOSTI DOGODKA!

Anton Rozman

Zakaj je bilo (ali se je vsaj meni samemu zdelo) pomembno napisati in objaviti monografijo o Adelmi von Vay? Zato, ker sem se že pred tem dolga leta ukvarjal s prevajanjem teozofske literature, zaradi tega, ker se mi je zdelo (ali se je vsaj meni samemu zdelo – tako je bilo videti) pomembno, da imamo tudi Slovenci to literaturo dostopno v svojem jeziku. Zato je bila že davnega leta 2005 ustanovljena spletna stran »Teozofija v Sloveniji« in precej kasneje še spletna stran »Zahodni ezotericizem«, z namenom, da bi se vzbudil interes za to akademsko področje tudi pri nas.

»Splet je zakon!« Človek je lahko »one man band« – veliko se da narediti brez velikih finančnih sredstev – potrebno se je le nekaj naučiti.

In ko smo se leta 2011 bolj ali manj prvič srečali z Adelmo von Vay, ko je Jan Ciglenečki s kolegi prevedel njeno knjigo Duh, sila, snov in ko je po njegovi in Aleksandrini zaslugi ter mojim sodelovanjem prišlo do organiziranja mednarodnega simpozija o njenem življenju in delu, je bilo jasno, da imamo opraviti z duhovno veličino, ki je bila naše gore list. Simpozij je za sabo pustil sorazmerno velik odmev, za katerega pa je bilo potrebno poskrbeti, da ne bi izzvenel. In to predvsem zaradi besed ameriškega kolega: »Kadarkoli odpremo nek seznam vodilnih spirit(ual)istov devetnajstega stoletja, je sredi med njimi Adelma von Vay. Tam je, ne vemo pa, zakaj je tam.«

In tako sem začel z zbiranjem podatkov, od prelistavanja številnih spirit(ual)ističnih revij in knjig, ki so, zahvaljujoč ameriškim kolegom dostopne na spletu, od prebiranja Adelminih knjig in navezovanja stikov z različnimi posamezniki in organizacijami s področja raziskovanja zahodnega ezotericizma, do »slučajnega« odkrivanja kakšne slike ali drobca informacije. Vse to je bilo, kot rečeno, podobno iskanju barvnih kamenčkov po prostranem peskovniku, ko je vsaka najdba prinesla otroškemu podobno veselje ter predstavljala nov korak k sestavljanju mozaika, mozaika podobe življenja in dela Adelme von Vay. Tako je bilo zbrano gradivo, ki je razkrivalo, zakaj je bila Adelma zabeležena kot ena izmed vodilnih osebnosti duhovne prenove devetnajstega stoletja.

To je bilo potrebno potem zgolj še zapisati in nato objaviti. Vendar pa ima tiskana knjiga drugačno težo kot elektronska in za ta podvig so bila potrebna finančna sredstva. Ker nisem mogel računati na kakršnokoli tovrstno podporo, sem si moral organizirati življenje tako, da bodo finančna sredstva na voljo. Ne vprašajte kako. Potrebno je bilo pač imeti sredstva za izplačilo honorarjev za lekturo, prevode in prelom, Aleksandra pa se je odpovedala honorarju za svoje tekste, ki sem jih integriral v besedilo. Izplačila niso »bolela«, kajti vsi sodelujoči so izjemno opravili svoje delo, tako da sta končna izdelka (vsaj pri meni) vzbujala vzhičenje. Gospod Samo Vadnav, lastnik založbe Buča, je v obeh primerih prijazno poskrbel za tiskanje in distribucijo. Ne glede na to je bilo potrebno za obe knjigi izdvojiti krepko čez deset tisoč evrov, za sedaj pa se še ni povrnil nobeden.

Ob izidu prve knjige sem organiziral njeno predstavitev, ki je s pomočjo prijateljev prerastla v izredno bogat dogodek, ki pa je od mene terjal velik finančni izdatek, ki si ga sedaj, ob izidu druge knjige, nisem mogel več privoščiti. Za predstavitev knjige je tedaj, kakor bo tudi sedaj, poskrbela tudi Knjižnica Slovenske Konjice. In dogodek je v Adelminem domačem kraju ob prizadevanju Aleksandre in njenih sodelavk lepo uspel. Sam sem imel ob vseh dogodkih povezanih z Adelmo v Slovenskih Konjicah bolj občutek, da sem samo-povabljen.

Že vse od začetkov svojega prevajanja teozofske literature sem se soočal z raznovrstnimi diskreditacijami svojega dela, tako da je skozi vsa ta leta veliko napora terjalo prizadevanje za uveljavljanje resnice. To je postalo sestavni del mojega delovanja. Vendar pa v tem nikakor nisem edini. Na Slovenskem je množica ljubiteljskih raziskovalcev in avtorjev, ki si prizadevajo razkriti resnično in bogato zgodovino našega naroda in se zaradi tega soočajo z enakimi ali še hujšimi problemi.

Skrivno in nekoliko manj skrivno dogajanje ob nedavnem obeleženju 100-letnice smrti Adelme von Vay in odprtju njene »Tematske poti«, je zopet poskrbelo za poskus diskreditacije mojega dela. Zaradi tega sem se začel spraševati, kakšen smisel ima moja udeležba na prihajajoči predstavitvi drugega dela monografije v Slovenskih Konjicah, če bo »skrivnim režiserjem« služila zgolj za obračun z mano. Na prigovarjanje Aleksandre se bom vseeno udeležil dogodka. Vedno obstaja upanje, da se bo dogodek iztekel tudi brez tovrstnih poskusov iz ozadja in da nam bo dovoljeno proslaviti dejstvo, da so Slovenske Konjice dobile spodobno monografijo o svoji veliki so-meščanki. Če ne, pa mi še vedno obstaja na voljo možnost, da se zahvalim vsem, ki so pri tem projektu dobronamerno sodelovali in odidem ter se v relativnem miru posvetim nadaljnjemu raziskovanju duhovnosti Adelme von Vay.

Anton Rozman

Že prvi del monografije o Adelmi von Vay je prinesel tudi kratek oris dogajanj v mednarodnem spirit(ual)ističnem in teozofskem gibanju in dopolnil tistega, ki je bil predstavljen v »Spremni besedi« k drugi, razširjeni izdaji prevoda Adelmine knjige Duh, sila, snov. Nanašal se je predvsem na dogajanja v Avstro-ogrski monarhiji. Tako sem želel tudi v drugi del monografije vnesti čim več informacij o tem širšem Adelminem okolju, vendar pa se je izkazalo, da je bilo že gradiva o Adelmi in Caroline toliko, da je besedilo drugega dela preseglo število strani prvega.

Poleg tega je poglabljanje v vire razkrilo dejstvo, da pri nas še nimamo nekega kolikor toliko celovitega pregleda vplivov, ki so jih puščali zahodni ezoterični tokovi na slovensko družbo, in še manj o izvirnosti slovenskih ezoteričnih tokov. Zato je vzporedno s pisanjem drugega dela monografije začenjal nastajati zapis, ki nosi naslov Na valovih duha – izvirnost in odsevi ezoteričnih tokov na Slovenskem, in ki bo izšel kot dodatek k prvima dvema deloma monografije, v elektronski obliki. Upam, da bo končan čez poletje in izdan v začetku jeseni.

Sicer pa bo letošnje poletje namenjeno tudi iskanju primernega okolja, oziroma »vile navdiha«, kakor pravi moj prijatelj, v katerem bom skušal prodreti v skrivnosti Adelmine duhovnosti, s katero je tako celovito prepojila tudi svoje vsakdanje življenje, in zapisati tretji del monografije, ki bo nosil naslov Na valovih duha – spiritizem in teozofija Adelme von Vay. Če sva se v prvih dveh delih monografije skupaj z Aleksandro Boldin prizadevala v čim večji meri izogibati subjektivnim pogledom in prepustiti besedo zgodovinskim dejstvom, pa bo tretji del nujno povsem drugačen. Doživljanje duhovnosti, lastne ali tiste koga drugega (kajti ta meja tam bolj ali manj izgine), je namreč lahko le globoka subjektivna izkušnja, saj gre v nasprotnem primeru le za premetavanje mrtvih črk po papirju.

Čez poletje se bo nadaljeval tudi projekt digitalizacije izvirnih izdaj Adelminih knjig, ki ga izvaja gospod Uwe Schuster, kakor tudi objavljanje nekaterih drugih zapisov, povezanih z Adelmo von Vay, ter vsekakor tudi pridobivanje in odkrivanje nadaljnjega gradiva, povezanega z zapuščino Adelme von Vay, ki bo, upamo, nekoč dobilo prostor v konkretnem »muzeju« Adelme von Vay.

Kakor se običajno dogaja, se tudi sedaj, ko ime Adelme von Vay postaja vse bolj prepoznavno tako v domačem kot v mednarodnem okolju, so mnogi začutili priložnost, da se vključijo v promocijo njenega življenja in dela. To je seveda več kot zaželeno in samo hvale vredno. Težko pa je razumeti, da pri tem čutijo potrebo, tudi s pomočjo »rokovanja z energijami«, da razvrednotijo doslej opravljeno delo (nekaterih). Upajmo, da to ne vodi zgolj v banaliziranje Adelmine zapuščine.

Anton Rozman

V torek, 17. 06. 2025, se s predstavitvijo drugega dela monografije o Adelmi von Vay zaključuje obdobje, ki je bilo posvečeno razkrivanju in zapisovanju življenja in dela Adelme von Vay. Do neke mere je sedaj zaključen oris zgodovinskega vidika njenega življenja v Slovenskih Konjicah.

In ker nikoli ne vemo povsem, kaj se lahko do takrat ali takrat zgodi, je prav da vnaprej pripravim obračun tega trinajstletnega obdobja in se zahvalim vsem, ki so pripomogli k njegovemu uspešnemu zaključku.

V prvi vrsti gre seveda moja topla zahvala soavtorici monografije, mag. Aleksandri Boldin, ki je besedilu dodala nepogrešljiva vpogleda, tako v širšo zgodovinsko sliko dogajanja v monarhiji kot tudi v bolj podrobno življenje v Slovenskih Konjicah, obenem pa neprestano skrbela, da je kraj vse bolj utripal v duhu Adelme von Vay.

Posebno zahvalo pa namenjam stalno prisotni Hedi Vidmar Šalamon, ki je bila z nami, na začetku še s svojim izjemnim soprogom Arpadom Šalamonom, vse od simpozija leta 2012, ko sta pripravila razstavo grafik Adelme von Vay, ki jih je ustvaril portugalski slikar Joma Sipe.

Izjemno hvaležen sem tudi gospodu županu in uslužbenkam na občini Slovenske Konjice, na Turističnem informativnem centru in v knjižnici Slovenske Konjice za posluh do mojih prošenj, ki so bile vezane na goste, ki so prihajali v Konjice zaradi Adelme von Vay, in še posebej gospe Ani Miličevič, ki je skrbela, da so bile informacije o našem delu vedno prisotne na socialnih omrežjih.

Za človeško toplino in nesebično pomoč se zahvaljujem gospe Veri Malič in gospodu Štefanu Vidi, ki sta s svojim znanjem nemškega in madžarskega jezika v zadnjem mesecu poskrbela, da smo premagali jezikovne ovire pri sporazumevanju z našimi gosti iz teh dveh dežel.

Gotovo pa je v Slovenskih Konjicah še veliko ljudi, ki so tako ali drugače pripomogli, da se je širil glas o Adelmi von Vay. Zahvaljujem se tudi vsem tem in oproščam se, če sem koga posebej pozabil omeniti.

Torej Konjice: NAJLEPŠA HVALA!

Za konec bi rad namenil še besedo tistim Konjičanom, ki jih je morda prizadel nekoliko omalovažujoč odnos do slovenskega življa avtorice dveh, s Konjicami povezanih del, Caroline Corner. Angleži pač niso, ali niso hoteli poznati razmer na Slovenskem. Po tem se ni odlikoval niti izjemni raziskovalec in okultist Sir Richard Francis Burton, ki je bil dolga leta angleški konzul v Trstu. Že takrat bi se namreč lahko poučili, da je imelo veliko plemiških in meščanskih družin slovenske korenine z germaniziranimi priimki, kakor je na primeru družine Windischgrätz dokazal dr. Davorin Trstenjak. Dr. Zmago Šmitek pa je v novejšem času pokazal, da so bili Wurmbrandi dejansko grofje Vumberški in da je z njihovim gradom povezan najstarejši slovenski mit o Kresniku. Pripadniki nižjih slojev na slovenskem pač niso bili nič posebej drugačni kot na angleškem, le da so bili morda manj nagnjeni h kriminalu. Zato naj vas ne prizadenejo besede neseznanjene mlade Angležinje in ne zamerite prevajalcu, če je verno prenesel njene besede. Raje uživajte v njenih čarobnih opisih konjiške pokrajine in njenih zanimivih pripovedih. In bodite ponosni na svojo izjemno bogato zgodovino in na svojo meščanko, ki ji po vplivu v svetu skoraj ni para na Slovenskem.

Anton Rozman

Kaj so sploh psihične moči? Beseda psihične izvira iz grške besede psyche (duša, um) in označuje tiste moči, ki človeku omogočajo, da pridobiva znanje iz virov, ki so onstran naše običajne zaznave. Na kakšne načine je Adelma von Vay pridobivala tovrstno znanje lahko izvemo iz njenih lastnih opisov teh izkušenj.

Vsekakor je bila njena najbolj značilna psihična sposobnost avtomatsko, mehanično zapisovanje, ki naj bi ga sprva izvajala v transu, nato pa postopoma v vse bolj zavestnem stanju. To metodo je uporabljala kot notranje vodilo v vseh svojih ravnanjih. Druga njena sposobnost je bila psihometrija, oziroma sposobnost, da preko stika z nekim fizičnim predmetom prikliče videnja, ki so povezana z zgodovino tega predmeta. Naslednja njena sposobnost pa je bilo neke vrste prerokovanje iz kozarca vode, ko naj bi se ji na površini vode prikazovale določene podobe, in katerega se je tudi lotila po nasvetu svojih duhovnih vodnikov. Spet druga njena sposobnost je bila tako-imenovana »mentalna telegrafija«, s katero je dopolnjevala informacije iz avtomatskega zapisovanja. Seveda pa ji ni bila tuja tudi uporaba magnetizma kot pomožne metode pri zdravljenju svojih pacientov. Neznana pa ji ni bila niti astralna projekcija.

Vse te psihične moči so se pri Adelmi razvile spontano, kot pripomočki pri njenem duhovnem in humanitarnem delu – ni si jih prizadevala posebej razviti. In to je tudi pot, ki so jo v njenem času na splošno priporočali. Tudi Helena Petrovna Blavatsky je pogosto svarila pred načrtnim razvijanjem psihičnih moči, saj naj bi človeka to oddaljevalo od prave duhovne poti.

Seveda so skozi celotno zgodovino človeštva obstajali tudi ljudje, ki niso upoštevali teh nasvetov. Tako že mit o Atlantidi pripoveduje, da naj bi propadla prav zaradi zlorabe psihičnih moči v sebične namene. Dobro knjigo o razlikovanju med uporabo in zlorabo psihičnih moči je v Adelminem času napisal dr. Franz Hartmann, morda največji evropski mistik v prehodu v dvajseto stoletje. Naslov ji je »Bela in črna magija«.

Vemo, da se obeti po duhovni prenovi človeštva v tistem času niso izpolnili. Vemo, da so nastopile vojne, ki so jih sprožali režimi, ki so zlorabljali psihične moči za svoje politične cilje. In videti je, da se tudi v sedanjem času stvari niso kaj dosti spremenile. Razlika je morda le v tem, da so sedaj po spletu in po knjigah na voljo vsem nešteta navodila, kako razvijati psihične moči. Poleg tega pa so v zadnjih desetletjih razvili tudi tehnologije, s pomočjo katerih je mogoče vplivati na mišljenje in obnašanje ljudi.

Vendar pa sam nisem naslov, ki bi znal kaj več povedati o razvijanju in uporabi psihičnih moči. Nikoli me ni posebej zanimalo to področje, čeprav bi marsikdaj prišlo prav znanje, kako se ubraniti pred raznoraznimi psihičnimi napadi. Vedno me je bolj zanimalo to, da bi bilo moje delovanje dovolj vredno, da bi bilo deležno duhovnega navdiha.

Za konec naj omenim zgolj še to, da se popolnoma strinjam s Srečkom Šorlijem, ki pravi, da termin »Umetna inteligenca« ni prav posrečeno izbran izraz (ali pa prav zato), kajti nekoč je izraz inteligenca pomenil delovanje intelekta, ki ga prežema ljubezen, modrost. »Umetna inteligenca« pa je zgolj opis za neštetokrat hitrejše izvajanje procesov, ki jih sicer izvajajo fizični možgani.

Anton Rozman

Gospod Uwe Schuster je začel udejanjati načrt digitalizacije izvirnih del Adelme von Vay. Tako so sedaj na spletni strani Adelminih knjig – https://zahodni-ezotericizem.info/knjige/adelma-von-vay/ – že na voljo prve tri njene knjige: Betrachtungsbuch für Alle, 1867 – Geist, Kraft, Stoff, 1870 – Glaubensbekentniss einer moderner Christin, als Erwiederung zum Glaubensbekentnisse eines modernen Natur-forschers, 1873.

Gospodu Uweju Schusterju se toplo zahvaljujem, ker svoje izdelke namenja predvsem objavi na moji spletni strani.

Anton Rozman

Odvisno od tega, kaj imamo s tem v mislih. Če imamo s tem v mislih, da so v ozračju Konjic prisotni, potem ko so se po njeni smrti razgradila njena materialna telesa (fizično, eterično, čustveno, nižje mentalno), Adelmini duhovni principi, potem je odgovor: ne, kajti duhovna entiteta, ki je naseljevala telesa osebnosti Adelme von Vay, zagotovo živi življenje, ki ni vezano na zemeljsko okolje njene pretekle inkarnacije. Nek vir celo trdi, da je ta duhovna entiteta sedaj že inkarnirana v nekem drugem materialnem telesu.

Če pa imamo v mislih čustveno-mentalno ozračje, ki ga tvorijo neštete misli in čustva hvaležnosti, ki so jih Adelmi izražali tisti, ki so bili deležni njenih dobrodelnih del, potem je odgovor: ja. Kajti vsaka misel globoke hvaležnosti, ustvari v povezavi z elementalno esenco te ravni pravo entiteto, katere trajnost in moč sta odvisni od energije misli in čustva, ki sta ju ustvarila. Kopičenje sorodnih misli in čustev samo še krepi obstojnost takšne entitete oziroma entitet. Z drugimi besedami, vse misli in čustva hvaležnosti in spoštovanja, ki so jih ljudje izražali in jih še izražajo do Adelme, so ustvarile in še naprej ustvarjajo v psihičnem ozračju Konjic prave angele dobrohotnosti, ki jih zaznavajo psihično bolj občutljive osebe in ki se odzivajo na njihove priprošnje v skladu z njihovimi pričakovanji.

Ostaja pa vprašanje, ali je mogoče neki osebi priti v stik z duhovnimi principi entitete, ki je naseljevala osebnost Adelme von Vay? Iz življenja Adelme von Vay vemo, da je njej uspevalo prihajati v stik s številnimi duhovnimi entitetami. Toda že Helena Petrovna Blavatsky je poudarila, da ji je to, kot enemu izmed izredno redkih ljudi, uspevalo zaradi njene izjemne osebne čistosti in čistosti njenega namena. Z drugimi besedami, za stik z duhovnimi principi Adelme von Vay bi potrebovali še eno Adelmo von Vay.

Vsem, ki bi si želeli pridobiti bolj poljuden vpogled v zakonitosti sorodnih psihičnih okoliščin, toplo priporočam knjigo angleške pisateljice Mabel Collins Povest o belem lotosu. Povest se je avtorici zapisala potem, ko so iz Egipta pripeljali v London in postavili na obali Temze obelisk po imenu Kleopatrina igla. Ta je stal nedaleč od njenega doma, in ko je nekega dne pisala eno izmed svojih novih novel, je imela videnje, da se od obeliska proti njenemu domu vije sprevod egipčanskih svečenikov in vstopa v njen kabinet. Ko je zamaknjenost popustila, je Mabel opazila, da na papirju ni zapis novele, ampak povesti iz starega Egipta z omenjenim naslovom.

Mabel Collins je nato na podoben način napisala še nekaj izjemnih del kot so Luč na pot, Skozi vrata iz zlata in Ko gre sonce proti severu, ki so postala klasična dela teozofske literature. Zadnje, najbrž manj znano, posebej priporočam tistim, ki jih zanima okultni del narave, ki se odvija skozi obdobje dvanajstih mesecev. Vsa ta so prevedena v slovenščino in jih najdete na strani: https://teozofija.info/knjige/mabel-collins/

Anton Rozman