Zakaj je bilo (ali se je vsaj meni samemu zdelo) pomembno napisati in objaviti monografijo o Adelmi von Vay? Zato, ker sem se že pred tem dolga leta ukvarjal s prevajanjem teozofske literature, zaradi tega, ker se mi je zdelo (ali se je vsaj meni samemu zdelo – tako je bilo videti) pomembno, da imamo tudi Slovenci to literaturo dostopno v svojem jeziku. Zato je bila že davnega leta 2005 ustanovljena spletna stran »Teozofija v Sloveniji« in precej kasneje še spletna stran »Zahodni ezotericizem«, z namenom, da bi se vzbudil interes za to akademsko področje tudi pri nas.
»Splet je zakon!« Človek je lahko »one man band« – veliko se da narediti brez velikih finančnih sredstev – potrebno se je le nekaj naučiti.
In ko smo se leta 2011 bolj ali manj prvič srečali z Adelmo von Vay, ko je Jan Ciglenečki s kolegi prevedel njeno knjigo Duh, sila, snov in ko je po njegovi in Aleksandrini zaslugi ter mojim sodelovanjem prišlo do organiziranja mednarodnega simpozija o njenem življenju in delu, je bilo jasno, da imamo opraviti z duhovno veličino, ki je bila naše gore list. Simpozij je za sabo pustil sorazmerno velik odmev, za katerega pa je bilo potrebno poskrbeti, da ne bi izzvenel. In to predvsem zaradi besed ameriškega kolega: »Kadarkoli odpremo nek seznam vodilnih spirit(ual)istov devetnajstega stoletja, je sredi med njimi Adelma von Vay. Tam je, ne vemo pa, zakaj je tam.«
In tako sem začel z zbiranjem podatkov, od prelistavanja številnih spirit(ual)ističnih revij in knjig, ki so, zahvaljujoč ameriškim kolegom dostopne na spletu, od prebiranja Adelminih knjig in navezovanja stikov z različnimi posamezniki in organizacijami s področja raziskovanja zahodnega ezotericizma, do »slučajnega« odkrivanja kakšne slike ali drobca informacije. Vse to je bilo, kot rečeno, podobno iskanju barvnih kamenčkov po prostranem peskovniku, ko je vsaka najdba prinesla otroškemu podobno veselje ter predstavljala nov korak k sestavljanju mozaika, mozaika podobe življenja in dela Adelme von Vay. Tako je bilo zbrano gradivo, ki je razkrivalo, zakaj je bila Adelma zabeležena kot ena izmed vodilnih osebnosti duhovne prenove devetnajstega stoletja.
To je bilo potrebno potem zgolj še zapisati in nato objaviti. Vendar pa ima tiskana knjiga drugačno težo kot elektronska in za ta podvig so bila potrebna finančna sredstva. Ker nisem mogel računati na kakršnokoli tovrstno podporo, sem si moral organizirati življenje tako, da bodo finančna sredstva na voljo. Ne vprašajte kako. Potrebno je bilo pač imeti sredstva za izplačilo honorarjev za lekturo, prevode in prelom, Aleksandra pa se je odpovedala honorarju za svoje tekste, ki sem jih integriral v besedilo. Izplačila niso »bolela«, kajti vsi sodelujoči so izjemno opravili svoje delo, tako da sta končna izdelka (vsaj pri meni) vzbujala vzhičenje. Gospod Samo Vadnav, lastnik založbe Buča, je v obeh primerih prijazno poskrbel za tiskanje in distribucijo. Ne glede na to je bilo potrebno za obe knjigi izdvojiti krepko čez deset tisoč evrov, za sedaj pa se še ni povrnil nobeden.

Ob izidu prve knjige sem organiziral njeno predstavitev, ki je s pomočjo prijateljev prerastla v izredno bogat dogodek, ki pa je od mene terjal velik finančni izdatek, ki si ga sedaj, ob izidu druge knjige, nisem mogel več privoščiti. Za predstavitev knjige je tedaj, kakor bo tudi sedaj, poskrbela tudi Knjižnica Slovenske Konjice. In dogodek je v Adelminem domačem kraju ob prizadevanju Aleksandre in njenih sodelavk lepo uspel. Sam sem imel ob vseh dogodkih povezanih z Adelmo v Slovenskih Konjicah bolj občutek, da sem samo-povabljen.
Že vse od začetkov svojega prevajanja teozofske literature sem se soočal z raznovrstnimi diskreditacijami svojega dela, tako da je skozi vsa ta leta veliko napora terjalo prizadevanje za uveljavljanje resnice. To je postalo sestavni del mojega delovanja. Vendar pa v tem nikakor nisem edini. Na Slovenskem je množica ljubiteljskih raziskovalcev in avtorjev, ki si prizadevajo razkriti resnično in bogato zgodovino našega naroda in se zaradi tega soočajo z enakimi ali še hujšimi problemi.
Skrivno in nekoliko manj skrivno dogajanje ob nedavnem obeleženju 100-letnice smrti Adelme von Vay in odprtju njene »Tematske poti«, je zopet poskrbelo za poskus diskreditacije mojega dela. Zaradi tega sem se začel spraševati, kakšen smisel ima moja udeležba na prihajajoči predstavitvi drugega dela monografije v Slovenskih Konjicah, če bo »skrivnim režiserjem« služila zgolj za obračun z mano. Na prigovarjanje Aleksandre se bom vseeno udeležil dogodka. Vedno obstaja upanje, da se bo dogodek iztekel tudi brez tovrstnih poskusov iz ozadja in da nam bo dovoljeno proslaviti dejstvo, da so Slovenske Konjice dobile spodobno monografijo o svoji veliki so-meščanki. Če ne, pa mi še vedno obstaja na voljo možnost, da se zahvalim vsem, ki so pri tem projektu dobronamerno sodelovali in odidem ter se v relativnem miru posvetim nadaljnjemu raziskovanju duhovnosti Adelme von Vay.
Anton Rozman