Odvisno od tega, kaj imamo s tem v mislih. Če imamo s tem v mislih, da so v ozračju Konjic prisotni, potem ko so se po njeni smrti razgradila njena materialna telesa (fizično, eterično, čustveno, nižje mentalno), Adelmini duhovni principi, potem je odgovor: ne, kajti duhovna entiteta, ki je naseljevala telesa osebnosti Adelme von Vay, zagotovo živi življenje, ki ni vezano na zemeljsko okolje njene pretekle inkarnacije. Nek vir celo trdi, da je ta duhovna entiteta sedaj že inkarnirana v nekem drugem materialnem telesu.

Če pa imamo v mislih čustveno-mentalno ozračje, ki ga tvorijo neštete misli in čustva hvaležnosti, ki so jih Adelmi izražali tisti, ki so bili deležni njenih dobrodelnih del, potem je odgovor: ja. Kajti vsaka misel globoke hvaležnosti, ustvari v povezavi z elementalno esenco te ravni pravo entiteto, katere trajnost in moč sta odvisni od energije misli in čustva, ki sta ju ustvarila. Kopičenje sorodnih misli in čustev samo še krepi obstojnost takšne entitete oziroma entitet. Z drugimi besedami, vse misli in čustva hvaležnosti in spoštovanja, ki so jih ljudje izražali in jih še izražajo do Adelme, so ustvarile in še naprej ustvarjajo v psihičnem ozračju Konjic prave angele dobrohotnosti, ki jih zaznavajo psihično bolj občutljive osebe in ki se odzivajo na njihove priprošnje v skladu z njihovimi pričakovanji.

Ostaja pa vprašanje, ali je mogoče neki osebi priti v stik z duhovnimi principi entitete, ki je naseljevala osebnost Adelme von Vay? Iz življenja Adelme von Vay vemo, da je njej uspevalo prihajati v stik s številnimi duhovnimi entitetami. Toda že Helena Petrovna Blavatsky je poudarila, da ji je to, kot enemu izmed izredno redkih ljudi, uspevalo zaradi njene izjemne osebne čistosti in čistosti njenega namena. Z drugimi besedami, za stik z duhovnimi principi Adelme von Vay bi potrebovali še eno Adelmo von Vay.

Vsem, ki bi si želeli pridobiti bolj poljuden vpogled v zakonitosti sorodnih psihičnih okoliščin, toplo priporočam knjigo angleške pisateljice Mabel Collins Povest o belem lotosu. Povest se je avtorici zapisala potem, ko so iz Egipta pripeljali v London in postavili na obali Temze obelisk po imenu Kleopatrina igla. Ta je stal nedaleč od njenega doma, in ko je nekega dne pisala eno izmed svojih novih novel, je imela videnje, da se od obeliska proti njenemu domu vije sprevod egipčanskih svečenikov in vstopa v njen kabinet. Ko je zamaknjenost popustila, je Mabel opazila, da na papirju ni zapis novele, ampak povesti iz starega Egipta z omenjenim naslovom.

Mabel Collins je nato na podoben način napisala še nekaj izjemnih del kot so Luč na pot, Skozi vrata iz zlata in Ko gre sonce proti severu, ki so postala klasična dela teozofske literature. Zadnje, najbrž manj znano, posebej priporočam tistim, ki jih zanima okultni del narave, ki se odvija skozi obdobje dvanajstih mesecev. Vsa ta so prevedena v slovenščino in jih najdete na strani: https://teozofija.info/knjige/mabel-collins/

Anton Rozman