Adelma von Vay je leta 1874 izdala knjigo Studien über die Geisterwelt (Študije o svetu duhov). V njej je predstavila začetke svojega spiritističnega delovanja z magnetnim pisanjem in z njim povezanim zdravilstvom, kateremu je bil posvečen dobršen del knjige. Tako je na straneh 361-364 na primer predstavila sporočilo, ki ga je prejela od duha po imenu Rudolf. Slednji je želel z njo podeliti izkušnjo, ki jo je doživljal, potem ko si je vzel življenje oziroma naredil samomor. Pripravili smo vam omenjen odlomek iz knjige, in sicer tako v izvirniku (https://zahodni-ezotericizem.info/wp-content/uploads/2026/01/ZE-K-AVV-pdf-Studien-Selbstmorder.pdf) kot v slovenskem prevodu (https://zahodni-ezotericizem.info/wp-content/uploads/2026/01/ZE-K-AVV-pdf-Studien-Samomorilec.pdf) v pdf obliki, pa tudi v avdio obliki, prav tako v izvirniku (https://youtu.be/DMgA5lOR3Q4) kot v slovenskem prevodu (https://youtu.be/rxxDVOblJDM). Šlo naj bi torej za sporočilo entitete, katere zavest se je nadaljevala tudi po smrti fizičnega telesa.

Adelma je knjigo izdala v času, ko se je spirit(ual)istično gibanje dodobra razširilo po vsem svetu in pritegnilo na milijone ljudi, med katerimi tudi številne znanstvenike, ki so se združevali v okviru društev za raziskovanje psihičnih pojavov (Society for Psychical Research). Vse je zanimalo, ali človekova zavest preživi smrt fizičnega telesa in ali slednja lahko še nadalje komunicira z živimi ljudmi. Avtorji obsežne spirit(ual)istične in sodobne teozofske literature so predstavili tezo, da smrt fizičnega telesa predstavlja za človekovo zavest zgolj prehod v neko drugo stanje, da je človekova zavest le iskra neke univerzalne zavesti in da slednja prehaja skozi kontinuiran proces evolucije. To vedenje so poimenovali z različnimi imeni: perenialna (večna) filozofija, teozofija, okultna znanost, prastara modrost, učenja misterijev, … in ki je učilo, da človek, poleg fizične, prehaja tudi skozi mentalno in moralno evolucijo.

Spirit(ual)istično in sodobno teozofsko gibanje sta sicer izredno pomembno vplivala na človeško družbo, vendar pa nista uspela v svojem temeljnem namenu, da bi zaustavila ali celo razgradila napredujoči materialistični pogled na svet. Opozicija je bila premočna. Svet se je soočil s svetovnimi vojnami in totalitarizmi, ki so človeštvo oddaljili od njegovih duhovnih teženj. Kolikor toliko je to obdobje uspelo uspešno preživeti le omenjenim raziskovalnim društvom in gibanju, ki se je poimenovalo parapsihologija.

Znanost se je k resnemu raziskovanju mejnih psihičnih stanj povrnila šele v sredini sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Začele so jo zanimati izkušnje ljudi, ki so se približali smrti fizičnega telesa, in te poimenovali »Near Death Experience«, NDE. Termin je zasnoval Raymond Moody, ki je leta 1975 izdal knjigo Life After Life (Življenje po življenju), in ga povezal s silovitimi občutki miru, izven-telesnih izkušenj, gibanj skozi tunel proti svetlobi, srečanj s sorodniki in duhovnimi bitji, pregledi življenja, povišanimi sposobnostmi zaznavanja, … Kot rečeno, so bila tesno z raziskovanjem izkušenj bližine smrti povezana tudi raziskovanja izven-telesnih izkušenj »Out of Body Experience«, OBE, ki obravnavajo občutenja, ki jih doživljajo ljudje (kar 10 % celotne populacije), ki se zaradi različnih situacij znajdejo v položaju, ko njihova zavest zapusti fizično telo in ga opazuje, običajno od zgoraj. K sprožitvi teh raziskovanj je pomembno prispeval angleški kemik, botanik in psiholog, Robert Crookal, profesor na univerzi v Aberdeenu in član Society for Psychical Research, ki je že leta 1969 izdal knjigo Interpretation of Cosmic & Mystical Experiences (Tolmačenje kozmičnih in mističnih izkušenj) ter nato leta 1972 knjigo Casebook of Astral Projection (Zbirka primerov astralne projekcije) in leta 1974 še dopolnjeno, drugo izdajo knjige The Supreme Adventure: Analyses of psychic communications (Vrhovna pustolovščina: Analize psihičnih komunikacij).

Vse te izkušnje so postajale vse bolj predmet raziskovanja hitro razvijajoče se nevroznanosti, po drugi strani pa je postala predmet raziskovanja tudi zavest sama. Predvsem so se najprej fiziki začeli spraševati, od kod izvira matematično ozadje narave, njeni zanesljivi, nespremenljivi, absolutni in univerzalni matematični zakoni. Tako je Stephen Hawking zapisal v knjigi The Grand Design (Veliki načrt), 2010: »Že samo dejstvo, da je vesolje ustvarjalno in da so zakoni omogočili pojavljanje in razvoj do točke zavesti – z drugimi besedami, da je vesolje organiziralo svoje ​​lastno samozavedanje – je močan dokaz za to, da se v ozadju vsega ‘nekaj dogaja’. Gre za prevladujoč vtis o določenem načrtu.« Filozof David Chalmers pa je povabil kolege k novi paradigmi v znanosti, po kateri bi morda lahko bila zavest temeljni in univerzalni gradnik narave, tako da je rekel, da o zavesti sicer neposredno ne moremo vedeti nič, ker je najbolj skrivnosten pojav v vesolju. In »če že ne moremo razložiti zavesti v smislu obstoječih osnov prostora, časa, mase in naboja, potem moramo razširiti naš seznam temeljnih zakonov in domnevati, da je tudi zavest sama po sebi temeljni gradnik narave. Ta domneva bo odprla pot za znanost, da bo začela preučevati temeljne zakone, ki urejajo zavest, in raziskovati povezavo z obstoječimi zakoni.« (Facing up to the problem of Consciousness, 1995) Še več, rekel je, da bi bila lahko zavest univerzalna in da ima vsak sistem, vse navzdol do osnovnih delcev določeno stopnjo zavesti, ter dalje: https://www.ted.com/talks/david_chalmers_how_do_you_explain_consciousness (David Chalmers, TED, 2014)

Razmišljanja najbolj propulzivnih znanstvenikov pa so v zadnjem času opravila tektonske premike in se skoraj povsem približala vedenjem, ki jih vsebuje »okultna znanost«. Tako si na primer Donald Hoffman, kognitivni psiholog z University of California skuša odgovoriti na vprašanje, kaj je dejansko realnost, in ali realnost dejansko zaznavamo takšno, kakršna je, ter kakšen je dejansko odnos med zaznavo in realnostjo. In njegovi odgovori so presenetljivi, če ne že kar šokantni, pa vendar v skladu z »okultno znanostjo«. In sicer, da struktura prostor-čas ne obstaja, če je ne zaznavamo, oziroma, da obstaja zgolj, če jo ustvarimo v svoji zavesti. Da, če sprejmemo evolucijo in matematiko kot resnični, potem moramo sprejeti tudi to, da je resničnost, kot jo vidimo, le iluzija. Da kot individualni agenti (nosilci) zavesti obstajamo onkraj strukture prostor-čas, vendar pa to strukturo uporabljamo kot način interakcije z drugimi nosilci zavesti – ter vse skupaj pojasni: https://www.youtube.com/watch?v=yqOVu263OSk (Donald Hoffman, Consciousness, Mysteries Beyond Spacetime, and Waking up from the Dream of Life, The Weekend University, 2025)

Tako je mogoče tudi na sporočila Adelme von Vay izpred 150 let gledati v luči sodobnih znanstvenih spoznanj. Morda tudi tako, da je samomor zgolj rezultat predhodnega mentalnega in moralnega samomora, ki vršimo nad samim seboj takrat, ko se odpovedujemo konstantnemu razvoju svojih mentalnih in etičnih razsežnosti.