V torek, 17. 06. 2025, se s predstavitvijo drugega dela monografije o Adelmi von Vay zaključuje obdobje, ki je bilo posvečeno razkrivanju in zapisovanju življenja in dela Adelme von Vay. Do neke mere je sedaj zaključen oris zgodovinskega vidika njenega življenja v Slovenskih Konjicah.
In ker nikoli ne vemo povsem, kaj se lahko do takrat ali takrat zgodi, je prav da vnaprej pripravim obračun tega trinajstletnega obdobja in se zahvalim vsem, ki so pripomogli k njegovemu uspešnemu zaključku.
V prvi vrsti gre seveda moja topla zahvala soavtorici monografije, mag. Aleksandri Boldin, ki je besedilu dodala nepogrešljiva vpogleda, tako v širšo zgodovinsko sliko dogajanja v monarhiji kot tudi v bolj podrobno življenje v Slovenskih Konjicah, obenem pa neprestano skrbela, da je kraj vse bolj utripal v duhu Adelme von Vay.
Posebno zahvalo pa namenjam stalno prisotni Hedi Vidmar Šalamon, ki je bila z nami, na začetku še s svojim izjemnim soprogom Arpadom Šalamonom, vse od simpozija leta 2012, ko sta pripravila razstavo grafik Adelme von Vay, ki jih je ustvaril portugalski slikar Joma Sipe.
Izjemno hvaležen sem tudi gospodu županu in uslužbenkam na občini Slovenske Konjice, na Turističnem informativnem centru in v knjižnici Slovenske Konjice za posluh do mojih prošenj, ki so bile vezane na goste, ki so prihajali v Konjice zaradi Adelme von Vay, in še posebej gospe Ani Miličevič, ki je skrbela, da so bile informacije o našem delu vedno prisotne na socialnih omrežjih.
Za človeško toplino in nesebično pomoč se zahvaljujem gospe Veri Malič in gospodu Štefanu Vidi, ki sta s svojim znanjem nemškega in madžarskega jezika v zadnjem mesecu poskrbela, da smo premagali jezikovne ovire pri sporazumevanju z našimi gosti iz teh dveh dežel.
Gotovo pa je v Slovenskih Konjicah še veliko ljudi, ki so tako ali drugače pripomogli, da se je širil glas o Adelmi von Vay. Zahvaljujem se tudi vsem tem in oproščam se, če sem koga posebej pozabil omeniti.
Torej Konjice: NAJLEPŠA HVALA!
Za konec bi rad namenil še besedo tistim Konjičanom, ki jih je morda prizadel nekoliko omalovažujoč odnos do slovenskega življa avtorice dveh, s Konjicami povezanih del, Caroline Corner. Angleži pač niso, ali niso hoteli poznati razmer na Slovenskem. Po tem se ni odlikoval niti izjemni raziskovalec in okultist Sir Richard Francis Burton, ki je bil dolga leta angleški konzul v Trstu. Že takrat bi se namreč lahko poučili, da je imelo veliko plemiških in meščanskih družin slovenske korenine z germaniziranimi priimki, kakor je na primeru družine Windischgrätz dokazal dr. Davorin Trstenjak. Dr. Zmago Šmitek pa je v novejšem času pokazal, da so bili Wurmbrandi dejansko grofje Vumberški in da je z njihovim gradom povezan najstarejši slovenski mit o Kresniku. Pripadniki nižjih slojev na slovenskem pač niso bili nič posebej drugačni kot na angleškem, le da so bili morda manj nagnjeni h kriminalu. Zato naj vas ne prizadenejo besede neseznanjene mlade Angležinje in ne zamerite prevajalcu, če je verno prenesel njene besede. Raje uživajte v njenih čarobnih opisih konjiške pokrajine in njenih zanimivih pripovedih. In bodite ponosni na svojo izjemno bogato zgodovino in na svojo meščanko, ki ji po vplivu v svetu skoraj ni para na Slovenskem.
Anton Rozman