Že prvi del monografije o Adelmi von Vay je prinesel tudi kratek oris dogajanj v mednarodnem spirit(ual)ističnem in teozofskem gibanju in dopolnil tistega, ki je bil predstavljen v »Spremni besedi« k drugi, razširjeni izdaji prevoda Adelmine knjige Duh, sila, snov. Nanašal se je predvsem na dogajanja v Avstro-ogrski monarhiji. Tako sem želel tudi v drugi del monografije vnesti čim več informacij o tem širšem Adelminem okolju, vendar pa se je izkazalo, da je bilo že gradiva o Adelmi in Caroline toliko, da je besedilo drugega dela preseglo število strani prvega.

Poleg tega je poglabljanje v vire razkrilo dejstvo, da pri nas še nimamo nekega kolikor toliko celovitega pregleda vplivov, ki so jih puščali zahodni ezoterični tokovi na slovensko družbo, in še manj o izvirnosti slovenskih ezoteričnih tokov. Zato je vzporedno s pisanjem drugega dela monografije začenjal nastajati zapis, ki nosi naslov Na valovih duha – izvirnost in odsevi ezoteričnih tokov na Slovenskem, in ki bo izšel kot dodatek k prvima dvema deloma monografije, v elektronski obliki. Upam, da bo končan čez poletje in izdan v začetku jeseni.

Sicer pa bo letošnje poletje namenjeno tudi iskanju primernega okolja, oziroma »vile navdiha«, kakor pravi moj prijatelj, v katerem bom skušal prodreti v skrivnosti Adelmine duhovnosti, s katero je tako celovito prepojila tudi svoje vsakdanje življenje, in zapisati tretji del monografije, ki bo nosil naslov Na valovih duha – spiritizem in teozofija Adelme von Vay. Če sva se v prvih dveh delih monografije skupaj z Aleksandro Boldin prizadevala v čim večji meri izogibati subjektivnim pogledom in prepustiti besedo zgodovinskim dejstvom, pa bo tretji del nujno povsem drugačen. Doživljanje duhovnosti, lastne ali tiste koga drugega (kajti ta meja tam bolj ali manj izgine), je namreč lahko le globoka subjektivna izkušnja, saj gre v nasprotnem primeru le za premetavanje mrtvih črk po papirju.

Čez poletje se bo nadaljeval tudi projekt digitalizacije izvirnih izdaj Adelminih knjig, ki ga izvaja gospod Uwe Schuster, kakor tudi objavljanje nekaterih drugih zapisov, povezanih z Adelmo von Vay, ter vsekakor tudi pridobivanje in odkrivanje nadaljnjega gradiva, povezanega z zapuščino Adelme von Vay, ki bo, upamo, nekoč dobilo prostor v konkretnem »muzeju« Adelme von Vay.

Kakor se običajno dogaja, se tudi sedaj, ko ime Adelme von Vay postaja vse bolj prepoznavno tako v domačem kot v mednarodnem okolju, so mnogi začutili priložnost, da se vključijo v promocijo njenega življenja in dela. To je seveda več kot zaželeno in samo hvale vredno. Težko pa je razumeti, da pri tem čutijo potrebo, tudi s pomočjo »rokovanja z energijami«, da razvrednotijo doslej opravljeno delo (nekaterih). Upajmo, da to ne vodi zgolj v banaliziranje Adelmine zapuščine.

Anton Rozman