Med pripadniki spirit(ual)ističnega in sodobnega teozofskega gibanja se že od ustanovitve Teozofskega društva, leta 1875 v New Yorku razvnema polemika, katerih pogled na »zakone, ki vladajo vesolju« je bolj pravi. Še več, celo znotraj obeh gibanj so se razvnemale neskončne polemike zaradi različnih pogledov, medtem pa si je materialistični pogled na vesolje in človeka utrjeval svoj dominanten položaj.

Toda, kaj v svojem bistvu pomenijo besede teozof, spiritualist, spiritist, krščanski teozofer, evangelijski spiritist? V vseh primerih gre za človeka, ki se istoveti in prizadeva biti v stiku s svojim duhovnim jedrom (s svojim duhovnim egom, z bogom v sebi) in ki preko tega stika pridobiva »božansko modrost«, »modrost o Bogu«. Vsi ti bi se gotovo strinjali, da izkušajo, pa čeprav na nekoliko drugačne, povsem individualne načine, povsem istovetno izkušnjo.

Polemike so in še vedno sprožajo tisti, ki te izkušnje še nimajo oziroma imajo o njej zgolj neko intelektualno predstavo, ki po svoji naravi »ubija resničnost«. Zadnji čas je, da vsi ti zavzamejo svojemu statusu bolj primerno držo in začnejo medsebojno spoštovati vsako izkušnjo, ki so jo z javnostjo podelili tisti, ki so si prizadevali približati resnici, in si pri tem poiščejo zaveznika v »novi znanosti«, katere vrata je že na prehodu v dvajseto stoletje odprl Max Planck s svojo kvantno fiziko in ki jo sedaj razvijajo preučevalci »zavesti« kot temeljnega gradnika vesolja.

Pot do RESNICE ne pozna bližnjic. Nujen pogoj za nje spoznavanje pa je LJUBEZEN DO RESNICE, ki ne sprejema kompromisov s pridobivanjem položaja v družbi.

Anton Rozman